Skip to main content

Stari grad
Konjice

Eden izmed najstarejših gradov na Slovenskem

Grad je bil eden največjih in najimenitnejših na Štajerskem. Njegovi ostanki še vedno sodijo med najpomembnejše grajske razvaline. Prvič se omenja leta 1165 v listini o ustanovitvi Žičke kartuzije, prav gotovo pa je bil zgrajen že mnogo prej.

Večina zidovja izvira iz gotske dobe. Sem sodi zlasti mogočni peterokraki stolp, ki so ga še v 14. stoletju prislonili k stanovanjski stavbi, pa tudi masivni obrambni zidni plašč. Kasneje so to zasnovo še prizidavali s stanovanjskimi stavbami, obod pa so utrdili s pasom renesančnih utrdb – med njimi z bastijo, ki ima skoraj štirimetrske zidove. Grad je značilen primer raščenega gradu, ki se je iz manjšega romanskega zametka postopoma razvil v razsežen grajski sestav.

Njegovi prvi lastniki so bili Konjiški gospodje, kot prvega se omenja Liupolda Konjiškega, leta 1164. Konjiški gospodje, ki so veljali za cerkvene dobrotnike, ugledne fevdalce, globoko verne in razborite ljudu, so gradu gospodovali do leta 1329 nato je bil grad v rokah različnih plemiških rodbin. Slabih 100 let je v njem vladala rodbina Tattenbach. Zaradi sodelovanja v proticesarski zaroti so predstavnika rodbine Ivana Erazma Tattenbacha obglavili ter zaplenili vso njegovo premoženje. Grad je tako prešel v roke kartuzijanov iz Žičke kartuzije, takrat se tudi začelo počasno propadanje tega veličastnega objekta. V 18. stoletju, ko je grad prevzel zadnji lastnik knez Windischgrätz, je bila stavba že v razvalinah.

Zadnja leta se ostanki gradu obnavljajo tako, da se bo zaščitil pred propadanjem in bodo posamezni deli omogočali dejavnosti, ki bodo grad oživljale s primernimi vsebinami. Stari grad je bil in ostaja znamenitost mesta, ki se je stoletja razvijalo pod njegovim vznožjem.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

Do Starega gradu se lahko peljete s kolesom po makademski poti ali pa se do njega sprehodite po Zmajčkovi gozdni učni poti.

ZA RADOVEDNE:

Veduta Starega gradu je zaradi posebne lege med zelenjem vidna že nekaj kilometrov preden prispemo v Slovenske Konjice.

V povezavi s konjiško goro poleg legende obstajata še dve zgodbi, ki pripovedujta od kod izvirata imeni Gospodična in Konjska smrt.

Sprehodite se po Zmajčkovi gozdni učni poti ter odkrijte skrivnosti Konjiške gore.

Rekonstrukcija gradu

Dvorec
Trebnik

Dvorec nad starim trškim jedrom Slovenskih Konjic

Zgodovina Dvorca Trebnik sega daleč nazaj v 14. stoletje, natančneje v leto 1308, ko je bil v zgodovinskih virih prvič omenjeno kot »Trebnikke«, kot dvor pod konjiškim gradom pa je bil omenjen leta 1362. Dokončno podobo, kot jo ima danes, je dvorec dobil v 16. stoletju.

Dogajanja skozi čas so vplivala nanj in na njegove lastnike. Najbolj značajski in pomemben lastnik je bila rodbina Windischgrätz, ki je posedovala dvorec od leta 1828 in vse do konca druge svetovne vojne. V njem so živeli le občasno, služil jim je bolj kot letna rezidenca. Ogromno pozornosti so posvečali okolici, predvsem urejanju vrtov. Imeli so urejeno vrtnarijo in svojega vrtnarja. Od tod izhaja tudi velika ljubezen do rož, ki se je razširila v Slovenskih Konjicah in živi še danes.

Po vojni je dvorec prišel v last Občine Slovenske Konjice, ki je dvorske prostore namenjala različnim dejavnostim, kot so kino, kavarna, otroški vrtec in druge. Le to je najverjetneje vplivalo na dokaj revno in zapuščeno stanje, v katerem je bil dvorec leta 1997.

V senci mogočne Konjiške gore in miru očarljivega parka ob Trebniku, ki se nadaljuje v več kot 870 let staro mestno jedro Slovenskih Konjic, je začutiti močan utrip preteklosti. Dvorec Trebnik je danes splošno dostopen in v Objektu B namenjen za izvajanje zdravstvenih in sorodnih dejavnosti ter gostinsko-turistične oziroma nastanitvene dejavnosti, v objektu A pa je svoj dom našlo nekaj oddelkov Glasbene šole Slovenske Konjice.

Ob objektu je zagotovljeno zadostno število parkirnih prostorov, dvorec pa je umeščen v izjemno privlačen in atraktiven del Slovenskih Konjice – v obnovljen mestni park s slikovito trim stezo, športnim parkom, prikupnim ribnikom z otočkom in otroškim igriščem v senci mogočnih dreves. Park razdeljuje žuboreč potoček Ribnica, ki si svojo pot utira naprej, mimo Cerkve svetega  Jurija v konjiški Stari trg. V pritličju prenovljenega Objekta B Dvorca Trebnik se nahaja Bar in pop-up restavracija Žigola pod vodstvom priljubljenga kuharja, domačina Žige Gabrovca, ki smo ga lahko spremljali v kuharskem šovu MasterChef.

V prvem nadstropju, ki obsega štiri poslovne prostore, se izvajajo naslednje dejavnosti: AdriDental zobozdravstvena dejavnost in ustni higienik ter sedež podjetja Tolar HashNET. Za izvedbo predavanj, posvetov, sestankov, poslovnih srečanj, pa je v tem istem nadstropju na razpolago tudi »Christianina soba« (poimenovana po zadnji živeči osebi iz rodbine Windischgrätz) v velikosti 90 m2 in je primerna za 40 do 60 oseb z možnostjo različnih postavitev 24-ih konferenčnih miz, 60-ih stolov in govorniškega pulta. Prostor je ogrevan in opremljen s projekcijskim platnom, samostoječo tablo, LCD projektorjem in dostopom do interneta. Sčasoma je postal tudi prizorišče priložnostnih razstav.

V mansardi obnovljenega dvorca pa obiskovalci lahko prespijo v udobnih in okusno opremljenih sobah. Dvorec Trebnik – SOBE razpolaga z osmimi svetlimi in prostornimi sobami, ki so sodobno opremljene. Več o nastanitvah preberite na www.dvorectrebnik.si.

ZA ROMANTIČNE:

Otoček s klopco in mostičkom sredi ribnika v mestnem parku.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

V neposredni bližini se nahaja Športno rekreacijski center Park, ki nam ponuja veliko možnosti za šport in rekreacijo. Med drugim lahko v ŠRC Park najdemo zunanje igrišče za košarko, zunanje večnamensko igrišče, igrišče za hokej in tenis, objekt Plezalna hiša, igrala za različna starostna obdobja otrok ter tekaško stezo in fitnes na prostem. Od 4. novembra 2021 pa je ob Športni dvorani Slovenske Konjice na voljo tudi nov Pumptrack, steza za vse navdušence na kolesih, rolkah in rolerjih.

Dvorec
Baronvaj

Dvorec, v katerem je nekdaj živela mednarodno priznana zdravilka

Dvorec, ki je tukaj najverjetneje stal že v 18. stoletju, je kasneje dobil ime po madžarskem baronu in upokojenem višjem oficirju Avstro-Ogrske monarhije Ödönu Vay de Vaya.

Konec 19. stoletja je baron Ödön Vay de Vaya kupil graščino, takrat imenovano Prevrat (Schloss Preurath), ki jo je kasneje verjetno prezidal. Madžarski baron je izhajal iz politično pomembne in premožne madžarske protestantske plemiške družine, poročil pa se je s plemkinjo Adelmo (roj. Wurmbrand – Stuppach). Spoznala sta se že v mladih letih, zakonsko zvezo pa sta sklenila, ko je bila Adelma stara dvajset let. Par je bil med Konjičani izjemno priljubljen, še posebej zaradi svoje dobrodelnosti. Leta 1897 sta v Konjicah zgradila bolnišnico Rdeči križ ali  »Christiane lazaret«.

Slovenske Konjice sta za svoje domovanje izbrala povsem naključno. Adelma je s prstom drsela po zemljevidu, ustavila pa se je pri kraju Gonobitz, današnjih Konjicah. Na Prevratu sta kupila graščino, o čemer priča vpis v zemljiško knjigo dne 4. februarja 1867. Ta dvorec danes poznamo pod imenom Baronvaj.

Danes so v njem najemniška stanovanja.

ZA RADOVEDNE:

  • Adelma von Vay je v svojem času veljala za zelo uspešno zdravilko, spiritistko in medij, zato je bila zelo cenjena med okultnimi krogi v Evropi in Ameriki. S pomočjo homeopatije in magnetizma je zdravila tako okoliško kmečko prebivalstvo kot tudi bolnike iz Evrope in Amerike.
  • Adelma je verjela, da njun dvorec varujejo trije angeli s sabljami.
  • Leta 1927 je Alfred Lavrič, lastnik Tovarne usnja Laurich Slovenske Konjice, kupil dvorec in posesti Baronvaj. Kompleks so takrat sestavljali vila, dve manjši hiši za služinčad in gospodarsko poslopje. V vili so bila štiri stanovanja s skupno stanovanjsko površino 420 m². V njej so prebivali Lavričevi ožji sodelavci in uslužbenci. Usnjarska družina Lavrič je nastavila temelje kasnejšemu podjetju KONUS.

Dvorec
Pogled

Dvorec, ki nosi ime po dobrem razgledu na Dravinjsko dolino

Na položni vzpetini nad Ločami stoji dvorec Pogled. Ime dvorca nakazuje, da je tukaj morda že v srednjem veku bila utrjena postojanka, ki je varovala pot iz Konjic vzdolž Dravinje.

Okolica dvorca je v listinah prvič omenjena leta 1369, vendar se ne ve, ali je ta takrat že obstajal. Nekaj okoliških posesti je tedaj pripadalo Ulriku Graslu iz Poljčan, ki jih je omenjenega leta prodal Žički kartuziji. Današnji dvorec naj bi bil postavljen okoli leta 1524, ko se kot oskrbnik omenja Ahac Schrott, ki je bil lastnik posesti do leta 1590.

Dvorec je zasnovan v kvadratnem tlorisu, v 16. stoletju pa so bili dodani trije okrogli stolpi in arkadno dvorišče. Leta 1617 je bil dvorec prezidan, o čemer priča letnica nad vežnimi vrati. Takrat je bil v lasti Maksa pl. Plöschna. Rodbina Plöschen je istega leta dobila naziv »von Pogledt«, od koder izvira tudi samo ime dvorca.

Graščina je tekom svojega obstoja zamenjala kar nekaj zemljiških gospodov, danes pa so v njem najemniška stanovanja. Notranji prostori so ravno zato doživeli veliko predelav. Danes je med drugim prvoten še banjast obok v pritličju vzhodnega dela južnega trakta, kjer je bila nekoč umeščena kuhinja, križni oboki v pritličju zahodnega trakta in prvotna kapela, ki je bila urejena v nadstropju zahodnega trakta ter jo danes uporabljajo kot sobo.

ZA RADOVEDNE:

Nekateri raziskovalci povezujejo dvorec Pogled in grad Zbelovo preko znamenite srednjeveške pesnitve Parzival, bavarskega pesnika Wolframa von Eschenbacha, z zgodbami o Gralu. Parzivalovi sorodniki po moški liniji, vitezi Anschouwe, naj bi izhajali  iz južne Štajerske. Ezoterične razlage razumejo srednjeveški nemški izraz Anschouwe kot duhovni »pogled« ali uvid in ga na osnovi imena povezujejo z dvorcem Pogled.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

Do dvorca Pogled se lahko pripeljete tudi s kolesom po označeni kolesarski poti (št. 5) ki krožno vodi iz Loč in povezuje sosednje vasi (Koble, Sv. Jernej, Mlače, Zbelovo) ali po kolesarski poti iz Slovenskih Konjic (št. 6). Mimo dvorca vas vodi tudi Loško-Zbelovska planinska pot.

Gorska in e-kolesa lahko najamete tudi v TIC Slovenske Konjice. Cenik.

Zbelovski grad

Grad, na vrhu skalnate pečine na Zbelovski gori

Jugozahodno od Poljčan se na strmem hribu Zbelovske gore nahajajo razvaline nekdanjega Zbelovskega gradu. Slednji je bil posredno omenjen leta 1206, ko se tudi prvič omenja Ortolf I. Zbelovski.

Kot »vesten Plankenstein« pa viri grad prvič neposredno omenjajo leta 1428. Sprva je bil sedež Zbelovskih gospodov (1202–ok. 1400), nato pa je zamenjal nekaj lastnikov, dokler niso leta 1580 grad prevzeli grofi Thurn, katerih last je bil vse do njihovega propada.

Zbelovski grad je imel pomembno vlogo zlasti pri varovanju ceste, ki je vodila iz Savinjske doline v Podravje. Imel je tudi mitnico in deželsko sodišče, ki je nudilo odvetništvo številnim cerkvenim ustanovam. V drugi polovici 17. stoletja je bil grad že v razvalinah, o čemer priča tudi Vischerjeva topografija.

ZA RADOVEDNE:

Na kaj pomislite, ko slišite ime Zbelovo? Ne vemo natanko, ali je bilo najprej poimenovano naselje ali gora; verjetno pa je ime povezano s pridevnikom bel.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

Do dvorca Pogled se lahko pripeljete tudi s kolesom po označeni kolesarski poti (št. 5) ki krožno vodi iz Loč in povezuje sosednje vasi (Koble, Sv. Jernej, Mlače, Zbelovo) ali po kolesarski poti iz Slovenskih Konjic (št. 6). Mimo dvorca vas vodi tudi Loško-Zbelovska planinska pot.

Gorska in e-kolesa lahko najamete tudi v TIC Slovenske Konjice. Cenik.

Dvorec Golič

Dvorec, na katerem je nekdaj dišalo po odličnem konjaku

Dvorec, ki se nahaja v naselju Dobrnež pri Slovenskih Konjicah, je po izročilu dobil ime po golem hribu, ki ga lahko opazimo v njegovem ozadju.

Na desni strani vhoda je v veži ohranjena vzidana plošča, ki priča, da je leta 1542 dvorec na novo zgradil Adam Lindeški. Stegenšek je zapisal, da pred tem letom na tem območju verjetno ni bilo graščine.

Golič je po mnenju nekaterih umetnostnih zgodovinarjev (Šumi, Stopar) značilen primer štajerskega renesančnega dvorca. Stavba ima skoraj kvadraten tloris, ki ga na dveh nasprotnih vogalih obdajata dva okrogla obrambna stolpa. Tlorisna razporeditev prostorov je simetrična, dvorec pa je bil v preteklosti verjetno obdan s širokim vodnim jarkom, ki je bil kasneje zasipan. Pomemben pa je bil tudi kompleks parkovne zasnove v neposredni okolici graščine, ki je skupaj s stavbo sestavljal zaokroženo celoto.

ZA RADOVEDNE:

  • Dvorec so 7. maja leta 1635 razrušili kmetje in lastnici Zofiji Conti povzročili škodo v višini 6000 goldinarjev.
  • Na dvoru sta se Benedikt Hertl in njegova žena ukvarjala s kuho konjaka tako visoke kvalitete, da je bil nagrajen celo v Parizu.

Dvor Dobje (Dobjehof)

Dvorec, zgrajen ob izteku zreške terase

Dvorec stoji severozahodno od Slovenskih Konjic med Dravinjo in potokom Koprivnica.

Zaselek, imenovan po hrastu (dobu), je bil prvič omenjen leta 1375 v eni izmed listin. Dvor je bil v virih prvič omenjen leta 1497, ko se omenja neki “Jurij zu Dobie«. V času Avguština Stegenška je vhod v dvor krasil kronogram, ki ga danes ni več. Ta je sporočal, da je stavbo sezidal Franc Ksaverij Blagatinšek, ki so ga mnogi kasnejši pisci preimenovali v Blagotinška. Kasneje se kot lastnik omenja Avgust pl. Clossman (1853–1860) in lastnice: Beatrix baronica Lebzeltern (1860–1876), Marija baronica Baltin (1876–1896) in Aleksandrine Gräfin Sermage (1896–1945).

Stegenšek je v svojih zapisih omenil pričanje Clossmanove hčerke, ki je slišala pripoved, da je Dobjihof svoj čas bil celo ženski samostan žičkega reda, o čemer naj bi pričala kapela in zamrežena okna. To trditev naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da hiša ni podkletena, saj so nekoč od tu v kartuzijo vodili podzemni rovi. To seveda ni res, saj je stavba nastala šele leta 1763, kapelica pa je bila zgrajena in blagoslovljena leta 1768.

Z dvorcem je povezanih še nekaj zgodb, večina pa jih govori o grofici Aleksandri Sermage. Pred prihodom v Dobjihof je bila vzgojiteljica na cesarskem dvoru na Dunaju. Konjičani so jo klicali »dobjehofska grofica«, znana pa je bila po svoji gostoljubnosti.

Danes so v dvorcu najemniška stanovanja.

ZA RADOVEDNE:

  • Anton Blagatinšek, eden izmed lastnikov dvora je v času Napoleonskih vojn državo podpiral z denarjem in žitom, v zahvalo pa je cesar leta 1817 celotno rodbino povzdignil v plemiški stan s priimkom Edler von Kaiserfeld.
  • Mati Alexandrine Gräfin Sermage, ene izmed lastnic dvorca, je bila sestrična Adelme von Vay.
  • Današnji lastnik dvorca je lokalno vinarsko podjetje Zlati grič d.o.o., kjer je ob dvorcu nekaj časa delovalo tudi golf vadišče.

Viri:

  • Adelma Vay de Vaya
    2022 ‘Adelma vay de Vaya – kontroverzna Konjičanka.’ Spletni vir. Objavljeno 5. januar 2018.
  • Boldin, Aleksandra
    2004 Konjice: skozi zgodovino do sodobnosti. Slovenske Konjice: Občina Sl. Konjice in Zgodovinsko društvo Konjice.
  • Ciglenečki, Jan
    2016 ‘Grad »Pogled-Anschau«: Odmevi Wolframovega Parzivala v novejših interpretacijah Gralovih legend na slovenskem Štajerskem’ V: KONJICE: 870 let prve pisne omembe. Mag. Aleksandra Boldin, ur. Slovenske Konjice: Občina SK. Str. 76-83.
  • Hazler, Vito
    2013 Kulturna dediščina – izziv sodobnemu podjetništvu. Kulturna dediščina, Zvezek 9. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
  • Ožinger, Anton in Ivan PAJK, ur.
    1996 Konjiško ob 850-letnici pražupnije. Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad.
  • Jakič, Ivan
    1995 Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Radovljica: Didakta.
  • Stegenšek, Avguštin
    2010 Konjiška dekanija. Slovenj Gradec : Cerdonis.
  • Stopar, Ivan
    991 Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, II. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
  • Židov, Nena
    2015 ‘Adelma Vay – spregledana zdravilka iz Slovenskih Konjic’ Etnolog: Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 25: 139-154.