Skip to main content

Cerkev
sv. Jurija

Konjiška župnijska cerkev

Cerkev svetega Jurija s svojo mogočno podobo daje Slovenskim Konjicam svoj pečat in zaključuje podobo Starega trga, ki novim generacijam pripoveduje zgodbe preteklosti.

Konjiška župnijska cerkev sv. Jurija posega po davni zgodovini in ima poseben status nadžupnije, duhovniku pa pripada naziv arhidiakon.

Prvič se pražupnija Konjice omenja leta 1146 v listinah oglejskega patriarha Peregrina. Med leti 1085 in 1096 se je konjiška pražupnija oddvojila od hoške. Današnja cerkev je naslednica prvotne cerkve, ki je na tem mestu stala že pred Peregrinovo listino.

Cerkev sv. Jurija je poznogotska, sestavljajo pa jo pravokotna in stranska ladja, prezbiterij, na zahodni strani zvonik ter na južni strani baročna Roženvenska kapela, kjer najdemo ohranjene freske Jožefa A. Lerchingerja z marijansko motiviko in personifikacijo štirih letnih časov iz leta 1749.  Prvotni lesen strop v glavni ladji je bil nadomeščen z obokom na notranjih opornikih v času delovanja nadžupnika Valentina Fabrija. Ohranil se je se je sklepnik v glavni ladji, z grbom nadžupnika Fabrija, z nakovalom in kladivom.

Najstarejši del sedanje cerkve je glavna ladja, ki je bila pozidana v 12. ali 13. stoletju. H glavni ladji so kasneje prizidali grobno kapelo konjiških gospodov, ki je bila posvečena sv. Jakobu. Iz konca 13. stoletja izvira tudi zvonik, ki se s svojo mogočno arhitekturo uvršča med najstarejše in največje na slovenskem Štajerskem.

ZA RADOVEDNE:

V notranjosti cerkve lahko poleg kipa sv. Jurija na glavnem oltarju opazimo tudi 4 kipe v nadnaravni velikosti. Gre za kipe sv. Petra, sv. Pavla, sv. Hieronima in sv. Janeza Krstnika.

Nekoč je glavnemu oltarju delalo družbo 12 stranskih oltarjev, danes so vidni samo še 4.

V stenah lahko opazimo kar nekaj vzidanih nagrobnikov med drugim heraldični epitaf Ortolfa Konjiškega, figuralni epitaf Valentina Fabrija ter nagrobni epitaf škofa Boštjana Glavinića de Glamoć z latinskim napisom.

Ob enem izmed vhodov v cerkev lahko najdemo ohranjen poznogotski kropilnik s podobo morske deklice in letnico 1657, ki je dar rodbine Tattenbach.

Cerkev sv.
Ane v Slovenskih Konjicah

Podružnična cerkev Nadžupnije Slovenske Konjice

Leži na obronku konjiškega grajskega hriba, sredi župnijskega pokopališča, ki se dviguje po terasah. Od nje je lep razgled po dravinjski dolini in na hribovje Pohorja z mnogimi vasicami in cerkvami.

Celotna stavba je bila zgrajena sredi 16. stoletja in ima znake gotskih ter renesanskih prvin. Le dolga veža pred zvonikom, ki sloni na slopih, je kasnejšega nastanka. V njej je na pročelju vzidan kamniti grb viteza Ivana Khissla, ki je bil leta 1572 lastnik konjiške graščine. Ta je bil l. 1592 povzdignjen v baronski stan in je dobil poboljšan grb. Zato se predvideva, da je bila veža zgrajena že pred tem letom in mora biti sama cerkev še starejša. Cerkev ima pravokotno ladjo s kapelico sv. Florijana na severni strani (oltar iz sredine 17. stoletja), zvonikom in prezbiterijem z osmerokotnim obokom. Zunaj so na ladji in prezbiteriju  podporniki.

Oltarni nastavki so bili prenešeni iz drugih župnijskih cerkva. Glavni oltar je iz začetka 19. stoletja s kvalitetnim kipom Katarine Aleksandrijske iz 18. st. Nekaj posebnega je prižničina ograja. Okrašena je z reliefi, ki iz leve proti desni prikazujejo Janeza Krstnnika, ki pridiga Judom; zadnjo večerjo in prihod sv. Duha (dvorana z dvanajstimi apostoli).

Sredi ladje je grobnica rodbine Tattenbach iz začetka 17. stoletja. Na krilni plošči se še pozna njihov grb in nekatere črke, iz katerih se da razbrati ime barona Ivana Krištofa (+ 1626). Na stenah sta vzidana še dva kamnita spomenika. Na severni strani je tatenbaški grb (poševno bruno iz krznovine) in drugi grb, ki je kronan ter ima na levo obrnjenega samoroga (morda grb žene). Na frizu je v sredi križ z Marijo in Janezom spodaj, v ozadju je Jeruzalem. Pod križem kleči družina Tattenbach (oče s štirimi sinovi n tremi hčerkami). Spomenik je moral biti pobarvan, saj se ponekod še poznajo ostanki barv. Na južni strani je nekoliko večji spomenik z grbom rodbine Tattenbach in Resch (Ivan Krištof T. je bil poročen z Judito Resch).

ZA RADOVEDNE:

  • Za časa vladanja Jožefa II. Habsburškega so cerkev leta 1784 zaprli, njeno opremo pa razdelili drugim cerkvam. Glavni oltar so tako prenesli v frankolovsko cerkev. Cerkev sv. Ane ni bila zaprta dolgo, saj jo je konjiški nadžupnik ponovno blagoslovil že leta 1799.
  • Po ljudskem pripovedovanju naj bi bil stari konjiški grad povezan s podzemnim rovom s cerkvijo sv. Ane. Tako bi se lahko graščaki skrivoma umaknili pred napadalci.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

Na poti po Zmajčkovi gozdni učni poti ali na poti do najvišje točke Konjiške gore, do Stolpnika (1012m), se lahko ustavite tudi pri cerkvi sv. Ane.

Cerkev sv.
Petra v Žičah

Cerkev, ki je nastala na željo kartuzijanov

Cerkev sv. Petra je bila zgrajena l. 1392, ko so nekaj desetletij pred tem žički kartuzijani zaprosili kardinala Napoleona Ursinija za gradnjo podružnice v Žičah. Zanimivo je, da jim je kardinal to dovolil, ne da bi predtem vprašal domačega škofa, kar je bilo takrat pravilo.

Od prvotne cerkve, ki je zgledala bolj kot kapela, je ohranjen le zahodni del ladje. V letih 1660-61 so postavili sedanjo cerkev z obokano ladjo, prezbiterijem in z vdelano pevsko emporo. Na bogato ornamentiranem južnem portalu najdemo letnico 1661, na glavnem pa 1705. Glavni oltar je narejen l. 1765 in je delo Janeza Jurija Mersija, stranska oltarja pa Mihaela Pogačnika. Freske v notranjosti predstavljajo življenje sv. Petra, njihov avtor pa je Franc Horvat, ki jih je ustvaril l. 1903.

Ladjino zunanjščino krasijo ostanki fresk sv. Krištofa in Marije zavetnice. Ti sta nastali v 14. stoletju. Poleg cerkve je župnišče iz 19. stoletja.

ZA RADOVEDNE:

Freske sv. Krištofa se na zunanjih fasadah pogosto pojavljajo tam, kjer so bile pomembne trgovske ali romarske poti. Sv. Krištof je zavetnik romarjev, popotnikov, nosačev in vseh vrst voznikov. Ljudje so nekdaj verjeli, da bodo imeli srečen dan, če bodo že zjutraj zagledali fresko sv. Krištofa. Srednjeveška latinska pesem pa pravi, kdor ozre sv. Krištofa zjutraj, se bo smejal zvečer.

Cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču

Cerkev nekdanjega spodnjega samostana Žičke kartuzije

Žička kartuzija je bila zasnovana v skladu s tedanjimi kartuzijanskimi pravili in je bila deljena na dva kompleksa – zgornji je služil menihom, spodnji pa laičnim bratom. Cerkev Marijinega obiskanja, ecclesia minor, se nahaja na območju spodnjega samostana v Špitaliču. Nastala okoli leta 1164, posvečena pa je bila leta 1190.

Stavba je eden najpomembnejših spomenikov slovenske pozne romanike, po kakovosti izvedbe pa bi jo lahko umestili v sam vrh. Še zlasti pomembna sta glavni in stranski portal, ki sta najverjetneje nastala konec 12. stoletja. Sodita med najpomembnejše kamnoseške mojstrovine svojega časa na Slovenskem, saj razkazujeta zgodnjegotske brstične kapitele, ki so bili v tem primeru uporabljeni prvič na tem območju. Zanimiva sta tudi loka sedilij, ki s šilasto zaključenimi arhivoltami odražata neposredni prenos novih, gotskih oblik iz Francije. Od tam so verjetno izhajali zidarji in kamnoseki, kar lahko sklepamo predvsem po visoki ravni kamnoseške spretnosti. Cerkev so v poznoromanskem obdobju skromno predelali, v 19. stoletju pa so prizidali še zvonik in zakristijo. Leta 1839, ko so se izvajale prezidave, so glavni portal, nekoč na levi strani ladje, prenesli na nov vhod pod zvonikom. Na vrhu portala je Jagnje s starinskim križem. Jagnje predstavlja Kristusa, ki je vhod, skozi katerega pridemo do zveličanja.

ZA RADOVEDNE:

  • Spodnji samostan je predstavljal gospodarsko središče vsakega samostanskega kompleksa. Tukaj so bili hlevi, skednji, steklarna, opekarna in drugi gospodarski objekti ter gostišče s špitalom. Tukaj so potekale vse gospodarske dejavnosti, ki so omogočale normalno delovanje zgornjega samostana.
  • Šele konec srednjega veka, ob razkolu papeštva, je rimski paže Urban VI. uvedel praznik Marijinega obiskanja in kartuzijani njegove obedience so ga l. 1390 tudi sprejeli. Pred tem je bila cerkev Marijinega vnebovzetja, saj so vse kartuzije posvečene Janezu Krstniku in Mariji Devici.
  • Odlitek glavnega portala župnijske cerkve v Špitaliču, ki prikazuje mistično jagnje z vstajenjskim križem, smo ob obisku Slovenije podarili papežu Janezu Pavlu II.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

  • Do Špitaliča lahko pridete tudi po označeni krožni kolesarski poti iz Slovenskih Konjic (št. 1).
  • Gorska in e-kolesa lahko najamete tudi v TIC Slovenske Konjice. Cenik.

Cerkev sv. Duha v Ločah

Župnijska cerkev v Ločah

Cerkev je bila prvič omenjena leta 1430, znano pa je, da je v njej že štiri leta kasneje maševal duhovnik iz Slovenskih Konjic. V ljudskem pripovedništvu se cerkev imenuje »Sv. Duh na jezeru«, ker naj bi nekdaj tukaj bilo jezero, cerkev pa naj bi stala na sredi.

Prvotno ladjo so kasneje povečani, poleg pa sta bili leta 1662 prizidani še kapeli. Leta 1734 so zazidali še zvonik, o čemer pričata letnici, zapisani na njegovi severni in južni strani. Prezbiterij krasijo podobe sv. Gregorija, sv. Ambrozija, sv. Hieronima in sv. Avguština, svetnike pa najdemo tudi na ladijskem oboku. Med drugim so upodobljeni sv. Marjeta, sv. Katarina, sv. Barbara, sv. Valentin, sv. Blaž in drugi, njihov avtor pa je J. Gornik. Poleg slikarskih upodobitev so pomembni tudi oltarji. Veliki oltar sv. Duha je bil verjetno izdelan leta 1856 in bi ga po zasnovi lahko še uvrstili v obdobje poznega baroka, vemo pa, da je delo različnih rok. Kronološko sta bila kipa sv. Frančiška Ksaverija in Janeza Nepomuka ob oltarni niši izdelana najprej, pripisana pa sta bila kiparju Francu Zamliku. Kot drugega kiparja velikega oltarja umetnostni zgodovinarji navajajo Jožefa Holzingerja iz Maribora, kiparska dela v osrednji niši pa so atribuirana rezbarjem iz Grodna.

ZA RADOVEDNE:

  • Leta 1776 je v vasi prišlo do požara, ogenj pa je uničil tudi cerkev. To je tudi razlog, da časovne in avtorske opredelitve plastike niso popolnoma jasne, saj so nekateri izmed mojstrov kipe izdelali že v obdobju pred požarom, nekateri pa kasneje, ko je potekala obnova.
  • Dva izmed mojstrov, Franc Zamlik in Mihael Pogačnik, sta bila Konjičana.

Cerkev sv. Jerneja

Cerkev se nahaja v istoimenski vasi Sveti Jernej pri Ločah

Cerkev stoji na griču med travniki in vinogradi, od koder je lep razgled na vse strani.

Župnijska cerkev je morala biti zgrajena vsaj v 14. st., saj se prvič omenja kot konjiška podružnica l. 1403. Od prvotne cerkve je ohranjena sedanja ladja, ki pa je na začetku bila za 1,5m nižja in je imela raven strop. To je še danes vidno na vzhodni strani zvonika in na zdajšnji ladji nad slavolokom. V prvi polovici 18. st. so prizidali zvonik, okrašeno južno kapelo in današnji prezbiterij. Najmlajši prizidek je zakristija iz l. 1785.

Glavni oltar s kipom sv. Jerneja in stranska oltarja sta delo Konjičana Franca Zamlika iz leta 1750, oltar sv. Marjete pa je nastal 20 let kasneje in je delo Janeza Jurija Mersija. V tej kapeli sta v atiki v oblakih kipa sv. Siksta papeža in sv. Lavrencija, med sv. Lucijo in sv. Apolonijo pa je sv. Marjeta. Kipa papeža in svetnika sta morda prišla iz Žičke kartuzije ali pa sta bila v cerkvi že pred tem. Sočasno s kapelo je bila zgrajena tudi prižnica. Župnišče je bilo postavljeno konec 18. stoletja.

ZA RADOVEDNE:

Kip sv. Janeza z glavnega oltarja naj bi prvotno stal v Žički kartuziji. Apostol drži v desnici nož, z levico pa kaže kožo svojega telesa in obraza. Lice ima obrnjeno navzgor in z narahlo odprtimi ustnicami upira svoje oči kvišku. Kip sv. Jerneja se nahaja med sv. Gregorijem in sv. Ambrozijem, nad njimi pa je benediktinski redovnik sv. Stanislav.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

  • Do cerkve sv. Jerneja se lahko pripeljete tudi s kolesom po označeni kolesarski poti (št. 5), ki krožno vodi iz Loč in povezuje sosednje vasi (Koble, Sv. Jernej, Mlače, Zbelovo), in po krožni kolesarski poti iz Slovenskih Konjic (št. 6), ki delno poteka čez Konjiško goro.
  • Gorska in e-kolesa lahko najamete tudi v TIC Slovenske Konjice. Cenik.

Cerkev sv. Družine v Tepanju

Najnovejša cerkev v občini Slovenske Konjice

Cerkev Sv. Družine je dober primer modernega sakralnega objekta. Zgradili so jo leta 1972.

Domačini so si cerkev želeli kar nekaj časa. Povod zanjo je nato bilo neupravičeno rušenje kapele ob cesti na pokopališče v Zgornji Pristavi pri Konjicah. Stroške je poravnala Nadžupnija Slovenske Konjice, veliko prostovoljnega dela pa so opravili domačini iz Tepanj. Načrt za cerkev je izdelal višji gradbeni tehnik Jože Požauko, gradnjo pa je prevzelo konjiško gradbeno podjetje Kongrad. 26. novembra je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik blagoslovil cerkev, posvečeno sv. Družini.

Cerkev je bila leta 2002 popolnoma obnovljena: dobila je nove hrastove klopi, marmorni oltar in okna, na novo so prekrili streho ter osvežili zvonik.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

Do Tepanja se lahko se lahko iz Slovenskih Konjic odpravite tudi po kolesarski poti, ki vas bo vodila čez Tepanjski vrh in nato krožno do Slovenskih Konjic (št. 3) ali po uradni kolesarski stezi, ki poteka ob regionalni cesti Celje-Maribor.

Viri:

  • Boldin, Aleksandra idr., ur.
    2016 Konjice: 870 let prve pisne omembe. Slovenske Konjice: Občina Sl. Konjice.
  • Cerkev sv. Družine v Tepanju
    2023 ‘Cerkev sv. Družine v Tepanju.’ Spletni vir. Pregledano januar 2023.
  • Jančič, Florjan
    2019 Tepanje, moj kraj, moj dom: 90 let Prostovoljnega gasilskega društva Tepanje 1929-2019. Tepanje: PGD Tepanje.
  • Ožinger, Anton in Ivan PAJK, ur.
    1996 Konjiško ob 850-letnici pražupnije. Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad.
  • Stegenšek, Avguštin
    010 Konjiška dekanija. Slovenj Gradec : Cerdonis.
  • Zdovc, Vinko
    1994 Legende in pripovedi na Konjiškem. Slovenske Konjice: Zgodovinsko društvo Konjice.