Škalce

Slovenske Konjice

Iznad ravnic ob reki Dravinji, skrbno obdelanih polj, travnikov, tu in tam kakšnega gozdička, se dvigajo vinorodni griči, ki tod poosebljajo prijaznost, sončnost in tradicijo življenja domačinov. Sprehod preko vinorodnih Škalc ostane nepozaben v vsakem letnem času in ob vsakem vremenu.

Prvič se omenjajo leta 1373 pod imenom Schalcz, pozneje pa še kot Schkaltz (1387), Scalz (1409) in v franciscejskem katastru kot Skallitz (1825).

Škalce so ena najlepših in boljših vinorodnih leg. Vse to spada pod vinorodno deželo Podravje, Mariborski vinorodni okoliš, pod okoliš Obronki Pohorja – južnega Pohorja in Konjiški ožji okoliš. Nahajajo se na severni strani Slovenskih Konjic. Vinorodno terciarno gričevje je lapornato ter tako primerno za vzgojo žlahtnih sort vinske trte.

Najboljše lege se nahajajo na osrednjem in zahodnem delu Škalc. Na teh območjih so bili vinogradi večji, saj so bili včasih v posesti premožnejših lastnikov, cerkve, plemstva, tržanov in trgovcev. Med vinogradi še danes najdemo nekatere zidanice takratnih lastnikov npr. Vinogradniški dvorec, ki je bil včasih v lasti kneza Windischgrätza. Zgradba iz 15. stoletja je danes spomeniško zaščitena v njej pa se nahajajo trije čudoviti apartmaji.

V osrčju vinogradov je danes tudi ena najsodobnejših vinskih kleti, Vinska klet Zlati Grič. Objekt v obsegu 3.500 m2 in kapaciteto 1,3 mio litrov je vkopan v zemljo, streho pa prekrivajo trava in druge zasaditve. Na zunaj so vidni le nekateri posamezni fasadni elementi, ki so vključeni v obstoječi vinogradniški ambient.

Poleg vinske kleti se v tem idiličnem okolju nahaja tudi igrišče za golf z 9 luknjami, ki je v celoti obkroženo z vinogradi in zaradi naravnih danosti izredno razgibano.

ZA RADOVEDNE:

Tudi Konjičani se lahko pohvalimo z dvema potomkama modre kavčine z Lenta. Potomki najstarejše trte sta simbolično poimenovani po krajih, kjer rasteta, in sicer Škalčanka, ki je svoje mesto našla v vinorodnih Škalcah ter Kartuzijanka, ki raste pred vhodom naše »tihe lepotice« Žičke kartuzije.

ZA ROMANTIČNE:

Sprehodite se po poteh med škalskimi vinogradi. Ob sončnem zahodu je razgled še posebej lep.

Konjiška
gora

Slovenske Konjice

Sprehodi pod Konjiško goro in po njenih gozdovih ponujajo doživljanje prečudovite narave in takojšen umik od hitrega mestnega življenja. Mreža pohodniških poti, lovskih domov, parkov, gozdnih učnih poti, pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter odmaknjenih vasi prinaša doživetja pristnosti, neokrnjenosti, čistosti in pomirjujoče zelene barve slovenskih gozdov.

Srobotni vrh (996 m), Stolpnik (1014 m), Jelenov vrh (924 m) in Tolsti vrh (870 m) so najvišji vrhovi Konjiške gore. Vrhovi se tukaj še zadnjič dvignejo nad mejo 1000 metrov, vsi ostali, ki so vzhodno od Konjiške gore, namreč ne dosegajo več takih višin.

Zgrajena je iz karbonatov, iz triadnih apnencev in dolomitov, ki kljub odpornosti pred erozijo oziroma odnašanjem niso odporni proti koroziji oziroma raztapljanju. Prav to je razlog, da so nastali visoki in strmi vrhovi, površje pa je posuto s številnimi kraškimi pojavi, kot so žlebiči, vrtače, izviri ipd. Tukajšnji prebivalci s pridom uporabljajo to karbonatno kamnino za ceste in zidavo, saj lahko ob vznožju Konjiške gore že na daleč opazimo veliko število kamnolomov.

Strma pobočja pokrivajo gozdovi, nekoč so bili popolnoma listnati, danes pa zaradi pogozdovanja s smreko in jelko prevladuje mešani gozd. Zaradi ostrejših klimatskih razmer so najvišji predeli poraščeni z iglavci, v nižjih predelih pa so se zaradi nevtralne prsti ohranili predvsem listavci, kot so bukev, gaber, jesen in hrast. Na območju Konjiške gore lahko najdemo tudi zaščiteno tiso, na slabših rastiščih pa tudi rdeči bor in vresje.

Planinske poti odpirajo poglede na naravne lepote, ki jih zaradi hitrega tempa in drugačnega življenjskega sloga pogosto prezremo. S skupnim sodelovanjem OŠ Pod goro, Občine Slovenske Konjice, Zavoda za gozdove, lovcev in planskega društva je nastala Zmajčkova gozdna učna pot v dolžini 3 km s kar 12 vsebinskimi točkami.

Če iščete način za sprostitev in rekreacijo, je Konjiška gora odlična izbira. Pohodne poti so po večini lahke in dostopne širšemu krogu pohodnikov. Med bolj poznanimi in priljubljenimi je pohodna pot, ki vodi mimo Starega gradu. Konjičani pa se radi ustavijo tudi pri Treh križih, ki so na križišču številnih drugih poti v bližini naselja Kamna gora. Za tiste, željne bolj zahtevnih poti, pa je PD Konjice uredilo pot na Skalo, razgledno točko, kjer se lahko preizkusite tudi v plezanju po klinih in jeklenicah.

Poleg učnih in pohodnih poti gora ponuja tudi možnost za gorsko kolesarjenje, tekaško stezo ter vzletišče za jadralne padalce.

ZA RADOVEDNE:

Na Konjiški gori rasteta dve posebni bukvi, prva se nahaja nad konjiškim pokopališčem, druga nad Konjiško vasjo. Zaradi zatišne lege in dobre prsti se ti dve bukvi odeneta v zeleno barvo pomladi skoraj štirinjast dni pred ostalimi. S tem naznanjata slovo zime in pričetek pomladi.

Reka
Dravinja

Slovenske Konjice

Reka Dravinja ima svoj izvir na osrednjem Pohorju pod Ovčarjevim vrhom in kot osrednji vodni tok doline v največji meri zaznamuje območje Slovenskih Konjic. Skozi leta so nekoč lenoben in nepredvidljiv vodni tok z regulacijami spremenili in poskrbeli, da je pod večjim nadzorom. Na predelih, kjer ima reka dovolj naravnega prostora in ni bistveno spremenjena, pokaže svojo pravo lepoto in značaj. Deli doline, ki se nahajajo nižje, so večkrat izpostavljeni poplavam, gre predvsem za travnate površine, saj so naselja odmaknjena stran od reke.

Obrežna zarast daje posebno naravovarstveno vrednost vodotoka prav tako so pomembne tudi pestre strukture ohranjenjene struge, ki obsegajo še širši pas mokrotnih travnikov, saj nudijo življenjski prostor mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. Na območju občine Slovenske Konjice je 5 območij, ki so vključene v evropsko ekološko omrežje Natura 2000. Ta območja se v celoti prekrivajo z ekološko pomembnimi območji ter obsegajo nekaj več kot 12 % ozemlja občine.

Na teh območjih lahko zaradi izredno pestrih habitatov, prodišč, mrtvic, močvirij, bogatih cvetličnih travnikov ipd. najdemo življenjsko okolje ene od bolj številčnih populacij vodomca v Sloveniji,  bivališča ogroženih vrst ptic kulturne krajine, bele štorklje in rjavega srakoperja, kačje pastrije, več vrst rib (mreniča, platnice, zlate nežice), hrošča rogača ter ogrožene vrste metuljev temnega mravljiščarja, strašničnega mravljiščarja ter močvirskega cekinčka.

Območje Natura 2000 zajema dve učni poti. Vodna učna pot Prežigal je učilnica na prostem, laboratorij za različne ciljne skupine in poligon za raziskovalce. Na tem območju najdemo tudi zavarovan gozd redko ohranjenega nižinskega hrasta doba. Naravoslovna učna pot Petelinjek pa je namenjena predvsem učencem in dijakom, ki z aktivno udeležbo ob 13 tematskih tablah spoznavajo življenje v ribnikih, močvirjih, na mokrotnih travnikih, v jelševju ter v gozdu.

ZA RADOVEDNE:

  • Ste vedeli, da je reka Dravinja največji pritok reke Drave? Vanjo se izliva 8 km od Ptuja pri kraju Videm pri Ptuju.
  • Reka Dravinja meri po celotni dolžini 73 km, vsi njeni pritoki pa 1361 km.

Žički
grobeljnik

Žiče

Ob poti proti Žički kartuziji se nahaja rastišče botanične znamenitosti – žičkega grobeljnika.

Na območju doline Žičnice sta znani dve nahajališči. Prvo, manj znano in težje dostopno se nahaja na strmem pobočju ob avtocestnem postajališču med predoroma Golo rebro in Pletovarje. Drugo, bolj znano, pa na poti proti Žički kartuziji na skalnatem pobočju nekdanjega kamnoloma.

Žički grobeljnik spada med podvrsto gorskega grobeljnika. Gre za evropsko-mediteransko razširjeno vrsto, ki se pojavlja po vsem ozemlju Slovenije predvsem na območju Nanosa in Divače na Primorskem. Podvrsta žičkega grobeljnika pa velja za endemit, saj se v Sloveniji pojavlja le na območju Žič. Ta zelnata trajnica, ki svoje rumene cvetove pokaže v mesecu aprilu in maju, zraste v višino nekje med 10 in 20 centimetri. Prvi je to botanično posebnost opisal avstrijski botanik Baumgartner leta 1907.

Posebno vrednost in pomen nahajališča žičkega grobeljnika so prepoznali tudi v lokalni skupnosti. Leta 2001 je Občina Slovenske Konjice to rastišče zavarovala kot naravni botanični spomenik (Odlok o razglasitvi rastišča žičkega grobeljnika za naravni spomenik, Uradni list RS, št. 4/2001) ter tako prevzela odgovornost za njegovo varovanje in ohranjanje.

(Povzeto po Boldin, A. (2016). Konjice: 870 let prve pisne omembe (str. 211-212). Slovenske Konjice: Občina.)

ZA RADOVEDNE:

Žički grobeljnik spada med ogrožene in zavarovane vrste, zato je njegovo trganje, izkopavanje ipd. prepovedano! Kakršnokoli uničevanje bi namreč lahko povzročilo iztrebitev te trajnice. Za spomin na vaš obisk si ga raje fotografirajte. Narava vam bo hvaležna.

Mestni park
z ribnikom

Slovenske Konjice

V neposredni bližini mestnega jedra ob vznožju Konjiške gore se razprostira park, ki je bil v preteklosti v lasti rodbine Windischgrätz. V upravljanju družine je bil od leta 1828 pa vse do konca 2. svetovne vojne. Park se nahaja ob Dvorcu Trebnik, ki je družini služil kot letna rezidenca.

» V 19. stoletju, v obdobju lastništva Windischgrätzov, je bil ob dvorcu, verjetno po navodilih kneginje Christiane roj. Auersperg (1864 – 1962) in v izvedbi njenega vrtnarja, oblikovan in urejen razsežen dobrih 10 hektarov velik angleški krajinski park s skulpturami, ribnikoma ter vrtnarijo. V parku se je nekoč nahajala tudi okrasna kmečka hišica s slamnato streho (opisana kot Minatur- Bauernhäuschen), namenjena knežjim otrokom.«

(Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Trebni%C5%A1ki_dvorec)

Podoba spodnjega dela parka je bistveno spremenjena. Na mestu, kjer je ohranjen ribnik z mostičkom, sta bila včasih dva ribnika. V času po 2. svetovni vojni so enega od ribnikov zasuli ter tam uredili teniško igrišče, prav tako so na novo zgradili tudi mostiček, ki vodi do otočka sredi ribnika.

Zgornji del parka, ki se nahaja nad dvorcem Trebnik, pa se je ohranil skoraj v celoti. Številne drevesne vrste so sajene v skupinah, drevoredih ali posamično. Park se lahko ponaša tako z avtohtonimi kot tudi z eksotičnimi drevesi. Med njimi lahko najdemo različne vrste javorjev, bukev, gabrov, lip, divjih kostanjev, brez, jelš … Po žledu leta 2014 je bila potrebna sanacija poškodovanih dreves, veliko dreves je bilo tudi na novo zasajenih.

Park predstavlja posebno vrednost tako zaradi urejenosti in ohranjenosti kot tudi zaradi pestre zasaditve različnih drevesnih vrst.

ZA RADOVEDNE:

  • Med drevesi v parku najdemo tudi takšne, ki dosegajo starost okoli 300 let.
  • Malo pod Dvorcem Trebnik boste našli poseben spomenik z naslovom Konj in ženska avtorja Vasilija Četkovića – Vaska, ki stoji na tem mestu od leta 2007.
  • Ste vedeli, da sta za ime potoka Ribnica »kriva« ribnika v parku? Menihi iz Žičke kartuzije so v teh dveh ribnikih včasih gojili ribe.

ZA ROMANTIČNE:

  • Posedite na klopci, ki se nahaja na otočku sredi ribnika ter se sprostite ob poslušanju zvokov narave.

ZA ŠPORTNE NAVDUŠENCE:

  • Športna aktivnost v naravi ima poseben čar. Na voljo so vam urejene sprehajalne poti, trim steze, teniška igrišča, košarkarska igrišča, igrala za otroke …

Park barona
de Vaya

Slovenske Konjice

Osrednjo vlogo parka ima dvorec Baronvaj, nekdanji dvorec Prevrat, ki so ga Konjičani poimenovali po baronu Vay de Vayu.

Po poroki sta zakonca Adelma in Ödön Vay de Vaya, nekaj časa živela na Ogrskem, leta 1867 pa kupila dvorec Prevrat ter se preselila v takratni Gonobitz. Nakup dvorca je zabeležen tudi v Zemljiški knjigi, kjer se je 4. februarja 1867 kot lastnica graščine vpisala Adelma von Vay. Enonadstropni dvorec, ki sta ga zakonca nadzidala in bogato opremila, je stal ob parku z izbranimi drevesi. Danes tukaj prevladujejo ohranjene stare drevesne vrste.

Park Baronvaj se nahaja v bližini avtobusne postaje in zdravstvenega doma. Lahko rečemo, da se nahaja sredi mestnega vrveža, saj mimo poteka tudi glavna cesta skozi Slovenske Konjice. Park se je skozi zgodovino uspešno soočal s številnimi spremembami in urbanizacijo. Zelene površine v neposredni bližini dvorca so namenjene predvsem sprehajalcem in tistim, ki radi posedijo na tamkajšnjih klopcah. Morda se med sprehodom skozi park spomnite na priljubljeno baronico Adelmo, ki se je nekoč sprehajala med drevesi tega parka.

Adelma von Vay, rojena kot grofica Wurmbrand – Stuppach v Tarnopolu v Galiciji je poleg humanitarke veljala za pionirko spiritizma in teozofije. Uporabljala je različne metode naravnega in energetskega (magnetnega) zdravljenja ter homeopatije. Znana je bila po svojih mističnih sposobnostih, med drugim pogovarjanje z duhovi, in medialnem pisanju

ZA RADOVEDNE:

  • Poleg parka Baronvaj lahko v Slovenskih Konjicah obiščete še park, ki se nahaja ob Domu kulture ter mestni park z ribnikom, ki se nahaja ob vznožju Konjiške gore.
  • Adelmina knjiga z naslovom Duh, sila, snov (Geist, Kraft, Stoff) je nastala s pomočjo medialnega pisanja. Knjiga, ki je bila razprodana takoj po izidu, je v nemškem jeziku doživela kar devet izdaj, v angleškem dve, v slovenščino pa je bila prvič prevedena leta 2011.