Gradovi in dvorci

Grad je bil eden največjih in najimenitnejših na Štajerskem. Njegovi ostanki še vedno sodijo med najpomembnejše grajske razvaline. Prvič se omenja leta 1165 v listini o ustanovitvi Žičke kartuzije, prav gotovo pa je bil zgrajen že mnogo prej.

Večina zidovja izvira iz gotske dobe. Sem sodi zlasti mogočni peterokraki stolp, ki so ga še v 14. stoletju prislonili k stanovanjski stavbi, pa tudi masivni obrambni zidni plašč. Kasneje so to zasnovo še prizidavali s stanovanjskimi stavbami, obod pa so utrdili s pasom renesančnih utrdb – med njimi z bastijo, ki ima skoraj štirimetrske zidove. Grad je značilen primer raščenega gradu, ki se je iz manjšega romanskega zametka postopoma razvil v razsežen grajski sestav.

Njegovi prvi lastniki so bili Konjiški gospodje, kot prvega se omenja Liupolda Konjiškega, leta 1164. Konjiški gospodje, ki so veljali za cerkvene dobrotnike, ugledne fevdalce, globoko verne in razborite ljudu, so gradu gospodovali do leta 1329 nato je bil grad v rokah različnih plemiških rodbin. Slabih 100 let je v njem vladala rodbina Tattenbach. Zaradi sodelovanja v proticesarski zaroti so predstavnika rodbine Ivana Erazma Tattenbacha obglavili ter zaplenili vso njegovo premoženje. Grad je tako prešel v roke kartuzijanov iz Žičke kartuzije, takrat se tudi začelo počasno propadanje tega veličastnega objekta. V 18. stoletju, ko je grad prevzel zadnji lastnik knez Windischgrätz, je bila stavba že v razvalinah.

Zadnja leta se ostanki gradu obnavljajo tako, da se bo zaščitil pred propadanjem in bodo posamezni deli omogočali dejavnosti, ki bodo grad oživljale s primernimi vsebinami. Stari grad je bil in ostaja znamenitost mesta, ki se je stoletja razvijalo pod njegovim vznožjem.

Dvorec, ki je tukaj najverjetneje stal že v 18. stoletju, je kasneje dobil ime po madžarskem baronu in upokojenem višjem oficirju Avstro-Ogrske monarhije Ödönu Vay de Vaya.

Konec 19. stoletja je baron Ödön Vay de Vaya kupil graščino, takrat imenovano Prevrat (Schloss Preurath), ki jo je kasneje verjetno prezidal. Madžarski baron je izhajal iz politično pomembne in premožne madžarske protestantske plemiške družine, poročil pa se je s plemkinjo Adelmo (roj. Wurmbrand – Stuppach). Spoznala sta se že v mladih letih, zakonsko zvezo pa sta sklenila, ko je bila Adelma stara dvajset let. Par je bil med Konjičani izjemno priljubljen, še posebej zaradi svoje dobrodelnosti. Leta 1897 sta v Konjicah zgradila bolnišnico Rdeči križ ali  »Christiane lazaret«.

Slovenske Konjice sta za svoje domovanje izbrala povsem naključno. Adelma je s prstom drsela po zemljevidu, ustavila pa se je pri kraju Gonobitz, današnjih Konjicah. Na Prevratu sta kupila graščino, o čemer priča vpis v zemljiško knjigo dne 4. februarja 1867. Ta dvorec danes poznamo pod imenom Baronvaj.

Danes so v njem najemniška stanovanja.

Na položni vzpetini nad Ločami stoji dvorec Pogled. Ime dvorca nakazuje, da je tukaj morda že v srednjem veku bila utrjena postojanka, ki je varovala pot iz Konjic vzdolž Dravinje.

Okolica dvorca je v listinah prvič omenjena leta 1369, vendar se ne ve, ali je ta takrat že obstajal. Nekaj okoliških posesti je tedaj pripadalo Ulriku Graslu iz Poljčan, ki jih je omenjenega leta prodal Žički kartuziji. Današnji dvorec naj bi bil postavljen okoli leta 1524, ko se kot oskrbnik omenja Ahac Schrott, ki je bil lastnik posesti do leta 1590.

Dvorec je zasnovan v kvadratnem tlorisu, v 16. stoletju pa so bili dodani trije okrogli stolpi in arkadno dvorišče. Leta 1617 je bil dvorec prezidan, o čemer priča letnica nad vežnimi vrati. Takrat je bil v lasti Maksa pl. Plöschna. Rodbina Plöschen je istega leta dobila naziv »von Pogledt«, od koder izvira tudi samo ime dvorca.

Graščina je tekom svojega obstoja zamenjala kar nekaj zemljiških gospodov, danes pa so v njem najemniška stanovanja. Notranji prostori so ravno zato doživeli veliko predelav. Danes je med drugim prvoten še banjast obok v pritličju vzhodnega dela južnega trakta, kjer je bila nekoč umeščena kuhinja, križni oboki v pritličju zahodnega trakta in prvotna kapela, ki je bila urejena v nadstropju zahodnega trakta ter jo danes uporabljajo kot sobo.

Jugozahodno od Poljčan se na strmem hribu Zbelovske gore nahajajo razvaline nekdanjega Zbelovskega gradu. Slednji je bil posredno omenjen leta 1206, ko se tudi prvič omenja Ortolf I. Zbelovski.

Kot »vesten Plankenstein« pa viri grad prvič neposredno omenjajo leta 1428. Sprva je bil sedež Zbelovskih gospodov (1202–ok. 1400), nato pa je zamenjal nekaj lastnikov, dokler niso leta 1580 grad prevzeli grofi Thurn, katerih last je bil vse do njihovega propada.

Zbelovski grad je imel pomembno vlogo zlasti pri varovanju ceste, ki je vodila iz Savinjske doline v Podravje. Imel je tudi mitnico in deželsko sodišče, ki je nudilo odvetništvo številnim cerkvenim ustanovam. V drugi polovici 17. stoletja je bil grad že v razvalinah, o čemer priča tudi Vischerjeva topografija.

Dvorec, ki se nahaja v naselju Dobrnež pri Slovenskih Konjicah, je po izročilu dobil ime po golem hribu, ki ga lahko opazimo v njegovem ozadju.

Na desni strani vhoda je v veži ohranjena vzidana plošča, ki priča, da je leta 1542 dvorec na novo zgradil Adam Lindeški. Stegenšek je zapisal, da pred tem letom na tem območju verjetno ni bilo graščine.

Golič je po mnenju nekaterih umetnostnih zgodovinarjev (Šumi, Stopar) značilen primer štajerskega renesančnega dvorca. Stavba ima skoraj kvadraten tloris, ki ga na dveh nasprotnih vogalih obdajata dva okrogla obrambna stolpa. Tlorisna razporeditev prostorov je simetrična, dvorec pa je bil v preteklosti verjetno obdan s širokim vodnim jarkom, ki je bil kasneje zasipan. Pomemben pa je bil tudi kompleks parkovne zasnove v neposredni okolici graščine, ki je skupaj s stavbo sestavljal zaokroženo celoto.

Dvorec stoji severozahodno od Slovenskih Konjic med Dravinjo in potokom Koprivnica.

Zaselek, imenovan po hrastu (dobu), je bil prvič omenjen leta 1375 v eni izmed listin. Dvor je bil v virih prvič omenjen leta 1497, ko se omenja neki “Jurij zu Dobie«. V času Avguština Stegenška je vhod v dvor krasil kronogram, ki ga danes ni več. Ta je sporočal, da je stavbo sezidal Franc Ksaverij Blagatinšek, ki so ga mnogi kasnejši pisci preimenovali v Blagotinška. Kasneje se kot lastnik omenja Avgust pl. Clossman (1853–1860) in lastnice: Beatrix baronica Lebzeltern (1860–1876), Marija baronica Baltin (1876–1896) in Aleksandrine Gräfin Sermage (1896–1945).

Stegenšek je v svojih zapisih omenil pričanje Clossmanove hčerke, ki je slišala pripoved, da je Dobjihof svoj čas bil celo ženski samostan žičkega reda, o čemer naj bi pričala kapela in zamrežena okna. To trditev naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da hiša ni podkletena, saj so nekoč od tu v kartuzijo vodili podzemni rovi. To seveda ni res, saj je stavba nastala šele leta 1763, kapelica pa je bila zgrajena in blagoslovljena leta 1768.

Z dvorcem je povezanih še nekaj zgodb, večina pa jih govori o grofici Aleksandri Sermage. Pred prihodom v Dobjihof je bila vzgojiteljica na cesarskem dvoru na Dunaju. Konjičani so jo klicali »dobjehofska grofica«, znana pa je bila po svoji gostoljubnosti.

Danes so v dvorcu najemniška stanovanja.