Njegova tehnika nanašanja oljne barve na platno z lopatico mu omogoča čistost barv. Vsak nanos ostaja fizično ločen, vendar se na razdalji optično združujejo v mehke prelive, ki ustvarjajo občutek eteričnosti in svetlobne zračnosti. V tem postopku se skriva osnovna poetika Pajkovega slikarstva: barva kot svetloba, površina kot dihajoča atmosfera.

Motivno ostaja zvest naravi – drevesa, reke, obale, horizonti, simetrije vodnih odsevov. A to niso konkretne lokacije, temveč notranje krajine. Slikar jih ne upodablja po opazovanju, temveč po spominu in občutenju. Zato se iste kompozicije pogosto ponavljajo v različnih barvnih variacijah: enkrat v žareče živih, drugič v zamolklih, melanholičnih odtenkih. S tem Pajek ne ustvarja zgolj podob, temveč stanja duha.

Barvna paleta je skrbno izbrana in uravnotežena – prevladujejo hladni, modri toni, ki pogosto vstopajo v komplementarni kontrast z oranžnimi, kar omogoča subtilno barvno dinamiko. V krajinskih prizorih prevladujejo monokromni odtenki, ki poudarjajo mir in tišino, medtem ko se v portretih pojavljajo bolj pestri in živi barvni poudarki, ki izražajo karakter, moč in prisotnost figure.

Značilnost Pajkovega ustvarjanja ni le v motivih ali barvnih rešitvah, temveč predvsem v njegovem načinu slikanja: kratki in premišljeni nanosi lopatke ustvarjajo ritmizirano površino. Vsaka slika združuje notranji red in mirno ravnovesje. Ta red ni formalna shema, ampak vizualni ritem, ki mu zaupamo.

Pajkovo slikarstvo je sinteza senzibilnosti in nadzora, spontanosti in razmisleka. Njegova dela od gledalca ne zahtevajo analize, temveč odprtost, pripravljenost, da se ustavi, pogleda in dopusti barvam, da govorijo svoj jezik. Je slikar, ki verjame v moč barve, v tiho zvočnost svetlobe in v preprosto, a globoko resnico narave, kot se zrcali skozi človeško doživljanje.

Vstop je prost.