V njenih delih se srečujeta nadzorovana premišljenost in sproščena, skoraj instinktivna poteza. Prosojni nanosi ustvarjajo občutek zračnosti in notranje svetlobe, medtem ko bolj poudarjeni, grafično jasni segmenti delujejo kot zavestni posegi v iluzijo prostora. Ta napetost med mehkobo in določnostjo gradi kompleksno likovno strukturo, v kateri se figura kaže kot krhka, a hkrati vsebinsko močna entiteta. Obrazi, pogosto bledi in navidezno breztežni, nosijo zadržan pogled, ki ne razkriva vsega, temveč gledalca vabi k počasnemu branju podob.
Posebno izrazita je njena refleksija estetskih meril. Lepo in tisto, kar družba razume kot odklon, postavi v enakovreden dialog. S tem odpira vprašanja normativnosti, idealov in kolektivnih predstav, ki določajo, kaj je sprejemljivo in kaj potisnjeno na rob. V figurah se pojavljajo sledi deformacije, temačnejši poudarki ali nenavadne kombinacije organskih in umetnih elementov, vendar so izvedeni z izjemno občutljivostjo. Ravno ta prefinjena obravnava ustvarja paradoks: tisto, kar bi lahko delovalo moteče, postane estetsko prepričljivo.

Njene podobe raziskujejo tudi razmerje med intimnim in javnim, med individualno izkušnjo ter vplivom množične kulture. V nekaterih motivih je zaznati pridih nadrealnega, kjer se naravni svet staplja z umetnim, človeško z živalskim, realno z domišljijskim. A ta preplet ni spektakularen, temveč tih in subtilen. Figure delujejo odmaknjene, skoraj zamaknjene vase, vendar prav v tej zadržanosti tiči napetost – v njihovih obrazih je mogoče slutiti nemir, ki presega zgolj osebno zgodbo in se dotika širših družbenih odnosov.

Prav v tej dvoumnosti in večplastnosti se skriva moč njenega opusa. Dela ne ponujajo enoznačnih interpretacij, temveč odpirajo prostor za razmislek o identiteti, lepoti in drugačnosti. Gledalca ne nagovorijo neposredno, temveč ga postopoma posrkajo vase – v tiho, a vztrajno soočenje z lastnimi predstavami in predsodki.

Vstop je prost.