RAZSTAVA MILANA LAMOVCA – DIDIJA: RAZNOLIKOST USTVARJANJA
Redki umetniki se lahko pohvalijo s tako raznolikim opusom, kot ga ima Milan Lamovec – Didi. Njegovo ustvarjanje zaznamuje izrazita odprtost do različnih umetnostnih smeri dvajsetega stoletja – od konstruktivizma in dadaizma, nadrealizma, konceptualizma in informela do načel Bauhausa. Pričujoča razstava tako deluje kot subtilen hommage velikim umetnikom prejšnjega stoletja, kot so Hans Arp, Marcel Duchamp, Man Ray in drugi, obenem pa razkriva avtorjevo lastno, prepoznavno likovno govorico.
Odmik od resnih, eksistencialno obarvanih tem ciklov Človek teče in V znamenju križa je opazen v razstavljenih skulpturah, asemblažih in tako imenovanih obrobnih slikah. Umetnik se tu vrača k lahkotnejšemu načinu ustvarjanja. Ironičnost, kakršne se je v svojih readymade delih posluževal Duchamp, je zaznati tudi pri Lamovcu. V preseganju klasičnega koncepta skulpture vsakdanjim predmetom – denimo spodnjicam, obešalnikom, kosu lesa – podeli novo namembnost in status umetniškega dela. Postavljeni na piedestal ti predmeti gledalca soočijo z vprašanjem, kaj umetnost sploh je. Plastike, obarvane v zlato barvo razkošja in prestiža, v opazovalcu vzbujajo mešane občutke in še dodatno stopnjujejo ironični naboj del.
Lamovčeva ljubezen do asemblaža (fr. assemblage) je v razstavi izrazito prisotna. Skulpture in prostorske postavitve so sestavljene iz odpadnega materiala, ki mu umetnik vdihne novo življenje. Tudi naslovi del so pomenljivi in pripovedni: Svetilničar, Kretničar, Lokostrelec. Kos lesa dobi novo vlogo, obešalnik in nosilec za mikrofone se preobrazita v kralja in kraljico, predalnik pa postane njun dvor. Nekatera dela s svojo vertikalnostjo in simboliko spominjajo na toteme, druga pa se umeščajo v prostor kot kotne skulpture, ki subtilno posegajo v razstavni ambient.
Igro z materiali in barvami umetnik nadaljuje v asemblažih, ki so zmes umetnosti in obrti ter v svojem bistvu odmevajo dediščino Hansa Arpa in šole Bauhaus. Med materiali ima Lamovec še posebej rad les, za katerega pravi, da mu pripoveduje svojo zgodbo. Z občutkom ga žaga, brusi, barva in lepi, pri čemer mu je lingvizem materije izjemno pomemben – proces ustvarjanja vodi material sam. V delih se tako pojavljajo podobe Triglava, meseca, cvetlic, ceste, vrat, pa tudi tekačev, ki so jasen odmev njegovih preteklih likovnih ciklov.
Igro z materiali in barvami umetnik nadaljuje v asemblažih, ki so zmes umetnosti in obrti ter v svojem bistvu odmevajo dediščino Hansa Arpa in šole Bauhaus. Med materiali ima Lamovec še posebej rad les, za katerega pravi, da mu pripoveduje svojo zgodbo. Z občutkom ga žaga, brusi, barva in lepi, pri čemer mu je lingvizem materije izjemno pomemben – proces ustvarjanja vodi material sam. V delih se tako pojavljajo podobe Triglava, meseca, cvetlic, ceste, vrat, pa tudi tekačev, ki so jasen odmev njegovih preteklih likovnih ciklov.
Barvna paleta je v primerjavi z drugimi cikli izjemno živahna, umetnik posega tudi po fluorescentnih barvah. Lamovec se ne omejuje na določene materiale, dimenzije ali barvne lestvice, temveč raziskuje neštete možnosti, ki mu jih ponuja likovna umetnost. Prav radovednost in neprestano raziskovanje sta tisti lastnosti, ki sta botrovali temu, da se lahko Milan Lamovec – Didi danes pohvali s tako raznolikim, obsežnim in živim opusom.
Dogodek bosta glasbeno popestrila Pika Juhart in Urh Juhart
