Sakralni objekti

Cerkev svetega Jurija s svojo mogočno podobo daje Slovenskim Konjicam svoj pečat in zaključuje podobo Starega trga, ki novim generacijam pripoveduje zgodbe preteklosti.

Konjiška župnijska cerkev sv. Jurija posega po davni zgodovini in ima poseben status nadžupnije, duhovniku pa pripada naziv arhidiakon.

Prvič se pražupnija Konjice omenja leta 1146 v listinah oglejskega patriarha Peregrina. Med leti 1085 in 1096 se je konjiška pražupnija oddvojila od hoške. Današnja cerkev je naslednica prvotne cerkve, ki je na tem mestu stala že pred Peregrinovo listino.

Cerkev sv. Jurija je poznogotska, sestavljajo pa jo pravokotna in stranska ladja, prezbiterij, na zahodni strani zvonik ter na južni strani baročna Roženvenska kapela, kjer najdemo ohranjene freske Jožefa A. Lerchingerja z marijansko motiviko in personifikacijo štirih letnih časov iz leta 1749.  Prvotni lesen strop v glavni ladji je bil nadomeščen z obokom na notranjih opornikih v času delovanja nadžupnika Valentina Fabrija. Ohranil se je se je sklepnik v glavni ladji, z grbom nadžupnika Fabrija, z nakovalom in kladivom.

Najstarejši del sedanje cerkve je glavna ladja, ki je bila pozidana v 12. ali 13. stoletju. H glavni ladji so kasneje prizidali grobno kapelo konjiških gospodov, ki je bila posvečena sv. Jakobu. Iz konca 13. stoletja izvira tudi zvonik, ki se s svojo mogočno arhitekturo uvršča med najstarejše in največje na slovenskem Štajerskem.

Leži na obronku konjiškega grajskega hriba, sredi župnijskega pokopališča, ki se dviguje po terasah. Od nje je lep razgled po dravinjski dolini in na hribovje Pohorja z mnogimi vasicami in cerkvami.

Celotna stavba je bila zgrajena sredi 16. stoletja in ima znake gotskih ter renesanskih prvin. Le dolga veža pred zvonikom, ki sloni na slopih, je kasnejšega nastanka. V njej je na pročelju vzidan kamniti grb viteza Ivana Khissla, ki je bil leta 1572 lastnik konjiške graščine. Ta je bil l. 1592 povzdignjen v baronski stan in je dobil poboljšan grb. Zato se predvideva, da je bila veža zgrajena že pred tem letom in mora biti sama cerkev še starejša. Cerkev ima pravokotno ladjo s kapelico sv. Florijana na severni strani (oltar iz sredine 17. stoletja), zvonikom in prezbiterijem z osmerokotnim obokom. Zunaj so na ladji in prezbiteriju  podporniki.

Oltarni nastavki so bili prenešeni iz drugih župnijskih cerkva. Glavni oltar je iz začetka 19. stoletja s kvalitetnim kipom Katarine Aleksandrijske iz 18. st. Nekaj posebnega je prižničina ograja. Okrašena je z reliefi, ki iz leve proti desni prikazujejo Janeza Krstnnika, ki pridiga Judom; zadnjo večerjo in prihod sv. Duha (dvorana z dvanajstimi apostoli).

Sredi ladje je grobnica rodbine Tattenbach iz začetka 17. stoletja. Na krilni plošči se še pozna njihov grb in nekatere črke, iz katerih se da razbrati ime barona Ivana Krištofa (+ 1626). Na stenah sta vzidana še dva kamnita spomenika. Na severni strani je tatenbaški grb (poševno bruno iz krznovine) in drugi grb, ki je kronan ter ima na levo obrnjenega samoroga (morda grb žene). Na frizu je v sredi križ z Marijo in Janezom spodaj, v ozadju je Jeruzalem. Pod križem kleči družina Tattenbach (oče s štirimi sinovi n tremi hčerkami). Spomenik je moral biti pobarvan, saj se ponekod še poznajo ostanki barv. Na južni strani je nekoliko večji spomenik z grbom rodbine Tattenbach in Resch (Ivan Krištof T. je bil poročen z Judito Resch).

Cerkev sv. Petra je bila zgrajena l. 1392, ko so nekaj desetletij pred tem žički kartuzijani zaprosili kardinala Napoleona Ursinija za gradnjo podružnice v Žičah. Zanimivo je, da jim je kardinal to dovolil, ne da bi predtem vprašal domačega škofa, kar je bilo takrat pravilo.

Od prvotne cerkve, ki je zgledala bolj kot kapela, je ohranjen le zahodni del ladje. V letih 1660-61 so postavili sedanjo cerkev z obokano ladjo, prezbiterijem in z vdelano pevsko emporo. Na bogato ornamentiranem južnem portalu najdemo letnico 1661, na glavnem pa 1705. Glavni oltar je narejen l. 1765 in je delo Janeza Jurija Mersija, stranska oltarja pa Mihaela Pogačnika. Freske v notranjosti predstavljajo življenje sv. Petra, njihov avtor pa je Franc Horvat, ki jih je ustvaril l. 1903.

Ladjino zunanjščino krasijo ostanki fresk sv. Krištofa in Marije zavetnice. Ti sta nastali v 14. stoletju. Poleg cerkve je župnišče iz 19. stoletja.

Žička kartuzija je bila zasnovana v skladu s tedanjimi kartuzijanskimi pravili in je bila deljena na dva kompleksa – zgornji je služil menihom, spodnji pa laičnim bratom. Cerkev Marijinega obiskanja, ecclesia minor, se nahaja na območju spodnjega samostana v Špitaliču. Nastala okoli leta 1164, posvečena pa je bila leta 1190.

Stavba je eden najpomembnejših spomenikov slovenske pozne romanike, po kakovosti izvedbe pa bi jo lahko umestili v sam vrh. Še zlasti pomembna sta glavni in stranski portal, ki sta najverjetneje nastala konec 12. stoletja. Sodita med najpomembnejše kamnoseške mojstrovine svojega časa na Slovenskem, saj razkazujeta zgodnjegotske brstične kapitele, ki so bili v tem primeru uporabljeni prvič na tem območju. Zanimiva sta tudi loka sedilij, ki s šilasto zaključenimi arhivoltami odražata neposredni prenos novih, gotskih oblik iz Francije. Od tam so verjetno izhajali zidarji in kamnoseki, kar lahko sklepamo predvsem po visoki ravni kamnoseške spretnosti. Cerkev so v poznoromanskem obdobju skromno predelali, v 19. stoletju pa so prizidali še zvonik in zakristijo. Leta 1839, ko so se izvajale prezidave, so glavni portal, nekoč na levi strani ladje, prenesli na nov vhod pod zvonikom. Na vrhu portala je Jagnje s starinskim križem. Jagnje predstavlja Kristusa, ki je vhod, skozi katerega pridemo do zveličanja.

Cerkev je bila prvič omenjena leta 1430, znano pa je, da je v njej že štiri leta kasneje maševal duhovnik iz Slovenskih Konjic. V ljudskem pripovedništvu se cerkev imenuje »Sv. Duh na jezeru«, ker naj bi nekdaj tukaj bilo jezero, cerkev pa naj bi stala na sredi.

Prvotno ladjo so kasneje povečani, poleg pa sta bili leta 1662 prizidani še kapeli. Leta 1734 so zazidali še zvonik, o čemer pričata letnici, zapisani na njegovi severni in južni strani. Prezbiterij krasijo podobe sv. Gregorija, sv. Ambrozija, sv. Hieronima in sv. Avguština, svetnike pa najdemo tudi na ladijskem oboku. Med drugim so upodobljeni sv. Marjeta, sv. Katarina, sv. Barbara, sv. Valentin, sv. Blaž in drugi, njihov avtor pa je J. Gornik. Poleg slikarskih upodobitev so pomembni tudi oltarji. Veliki oltar sv. Duha je bil verjetno izdelan leta 1856 in bi ga po zasnovi lahko še uvrstili v obdobje poznega baroka, vemo pa, da je delo različnih rok. Kronološko sta bila kipa sv. Frančiška Ksaverija in Janeza Nepomuka ob oltarni niši izdelana najprej, pripisana pa sta bila kiparju Francu Zamliku. Kot drugega kiparja velikega oltarja umetnostni zgodovinarji navajajo Jožefa Holzingerja iz Maribora, kiparska dela v osrednji niši pa so atribuirana rezbarjem iz Grodna.

Cerkev stoji na griču med travniki in vinogradi, od koder je lep razgled na vse strani.

Župnijska cerkev je morala biti zgrajena vsaj v 14. st., saj se prvič omenja kot konjiška podružnica l. 1403. Od prvotne cerkve je ohranjena sedanja ladja, ki pa je na začetku bila za 1,5m nižja in je imela raven strop. To je še danes vidno na vzhodni strani zvonika in na zdajšnji ladji nad slavolokom. V prvi polovici 18. st. so prizidali zvonik, okrašeno južno kapelo in današnji prezbiterij. Najmlajši prizidek je zakristija iz l. 1785.

Glavni oltar s kipom sv. Jerneja in stranska oltarja sta delo Konjičana Franca Zamlika iz leta 1750, oltar sv. Marjete pa je nastal 20 let kasneje in je delo Janeza Jurija Mersija. V tej kapeli sta v atiki v oblakih kipa sv. Siksta papeža in sv. Lavrencija, med sv. Lucijo in sv. Apolonijo pa je sv. Marjeta. Kipa papeža in svetnika sta morda prišla iz Žičke kartuzije ali pa sta bila v cerkvi že pred tem. Sočasno s kapelo je bila zgrajena tudi prižnica. Župnišče je bilo postavljeno konec 18. stoletja.

Cerkev Sv. Družine je dober primer modernega sakralnega objekta. Zgradili so jo leta 1972.

Domačini so si cerkev želeli kar nekaj časa. Povod zanjo je nato bilo neupravičeno rušenje kapele ob cesti na pokopališče v Zgornji Pristavi pri Konjicah. Stroške je poravnala Nadžupnija Slovenske Konjice, veliko prostovoljnega dela pa so opravili domačini iz Tepanj. Načrt za cerkev je izdelal višji gradbeni tehnik Jože Požauko, gradnjo pa je prevzelo konjiško gradbeno podjetje Kongrad. 26. novembra je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik blagoslovil cerkev, posvečeno sv. Družini.

Cerkev je bila leta 2002 popolnoma obnovljena: dobila je nove hrastove klopi, marmorni oltar in okna, na novo so prekrili streho ter osvežili zvonik.