Domače obrti

Nahajamo se pod vznožjem škalskih vinogradov. Škalce so ena najlepših in boljših vinorodnih leg. Vse to spada pod vinorodno deželo Podravje, Mariborski vinorodni okoliš, pod okoliš Obronki Pohorja – južnega Pohorja in Konjiški ožji okoliš.

Na našem območju so vinsko trto poznali že Kelti – predniki Rimljanov. Slovani, ki so prišli izza Krpatov, so se z njo seznanili šele med leti 500 – 600 našega štetja.

Najstarejši dokaz o obstoju vinogradov v zgornjih Dravinjskih goricah na konjiškem sega v leto 1173. Prav tako pa se vinogradništvo omenja tudi v pisnih virih francoskega reda kartuzijanov iz Žičke kartuzije (1165 – 1782). Paolo Santonino je ob obisku samostana, maja 1487, v svojem Popotnem dnevniku zapisal, da so imeli kartuzijani v 15. stoletju v svojih kleteh več vina kot vsa preostala krajina skupaj. Svoje vinograde so imeli tudi na odličnih legah v Škalcah, kjer danes na zaokroženem kompleksu 80 ha svoje izbrane vrste grozdja prideluje Vinska klet Zlati Grič.

Splošna gospodarska kriza je med leti 1812 in 1818 zajela vso Avstrijo in seveda tudi kmetijstvo Dravinjskih goric. Marsikateri vinogradnik se je, zaradi močno povečane cene pšenice, znašel v težavah ali se moral celo zadolžiti. Župnišča, veleposestniki in kmetje so začeli obnavljati vinograde ter na tak način ustvarili novo upanje za kmetijstvo. Pričele so se zasaditve kvalitetnih sort grozdja, ki so prišle iz Francije in so še danes dobro poznane. Gre za različne rizlinge, tramince, muškate, burgundce ipd. Zaradi novih sort je začelo vino pridobivati na kakovosti ter posledično tudi na ceni. Ker so vinogradniki pili bolj malo vina, so lahko večino tega prodali. Nova katastrofa je vinogradništvo zopet doletela ob koncu 19. stoletja, ko je trte napadla trtna uš, neozdravljiva bolezen, ki je prišla iz Amerike. Uničenega je bilo mnogo, vinogradov, kot so bili do leta 1850 pa najverjetneje, ne bo nikoli več. Danes se lahko pohvalimo, da se slovensko vinarstvo razvija, saj dajemo prednost kvaliteti in ne kvantiteti.  Morda je vina res malo manj, kljub temu pa je vino kakovostnejše od tistega iz časa socializma.

Vsak lahko skuša pridelati vino, a le ljudje z veliko ljubezni, spoštovanja, znanja… lahko pridelajo vrhunsko kapljico, ki bo všeč tudi drugim. Ob pitju vina se je potrebno zamisliti, koliko ljubezni, prostega časa in truda (znoja) je bilo vloženo v to kapljico, da je takšna, kot je. Človeka, sposobnega pridelati vino, ki je všeč tudi ostalim ljudem, je potrebno še posebej spoštovati.

Čebelarstvo Žvikart se ponaša s preko 60 let dolgo družinsko tradicijo. Čebelje poslanstvo se je od nekaj ljubiteljskih čebeljih družin razvilo na okoli 350 panjev. Čebele iz njihovih panjev se pasejo v neokrnjeni naravi prostranih pohorskih gozdov in travnikov ter v mirni dolini svetega Janeza Krstnika, v okolici slikovite Žičke kartuzije, nekdanjega samostana iz 12. stoletja.

Poleg sedmih različnih vrst medu, kot so cvetlični, akacijev, kostanjev, lipov, gozdni, hojev pridobivajo še cvetni prah, matični mleček ter propolis, izdelujejo tinkturo propolis in mešanico medu, cvetnega prahu, tinkture propolis ter matičnega mlečka, ki jo imenenujejo mešanica melamin, v kateri se dopolnjujejo zdravilni učinki posameznih sestavin. Pred nekaj leti so pričeli pridobivati tudi sok rdeče pese stabiliziran z medom, ki vsebuje veliko železa. Že nekaj let uspešno pripravljajo in prodajajo kremni namaz iz medu, bolj znan pod imenom kremni med. Kot novost ponujajo kremni namaz iz medu z okusom lešnika, vanilije in cimeta. Stari Slovani so oboževali medico in Slovenci jo imamo radi še danes. Ker pa takšna, kot so jo pili nekoč, ni najbolj okusna, v njihovem čebelarstvu pripravljajo žganje z medom in medeni borovničevec, ki se najbolj prileže ob hladnih večerih.

Delo, ki ga opravljajo, predstavijo tudi obiskovalcem, izletnikom in turistom, ki obiščejo Slovenske Konjice. Večjim skupinam predstavijo svoje delo, opremo in spregovorijo o pomenu čebelarjenja za ohranjanje naravnega okolja. Pri izbiri izdelkov in predstavitvi bogate zakladnice čebeljih izdelkov vam bo še posebej pomagala njihova certificirana apiterapevtka. Leta 2003 so namreč pridobili certifikat odličnosti na področju apiturizma v okviru slovenskih čebelarskih poti s kar tremi čebelicami.

V vasi Žiče, v neposredni bližini Pletarstva Kalšek, se nahaja izjemno slikovit in zanimiv Zeliščni vrt Majnika, ki ponuja na ogled preko 160 različnih vrst zelišč. Vrt odraža delo pridnih rok članov družine Temnik, na čelu katere je gospa Majda, ki so se ji z zasaditvijo vrta uresničile dolgoletne sanje. Že od mladosti je namreč velika ljubiteljica zelišč, o čem priča tudi podatek, da je s svojo prvo nagrado za uspeh v srednji šoli kupila prav knjigo Zdravilne rastline in njihova uporaba avtorja Richarda Willforta.

Vrt je namenjen ogledom, izobraževalnim dejavnostim ter prodaji zelišč, ki jih vzgajajo na biodinamičen način. Poleg različnih čajnih mešanic sta Majda in Katja najbolj poznani po njuni zeliščni soli Majnika, ki jo sestavljajo tradicionalna Piranska sol ter 18 vrst zelišč in zelenjave. Z dodatkom posebnega gomolja sta to sol nadgradili, Zeliščna sol Majnika Premium tako vsebuje še korenino svetlobe, ki ima sposobnost vnašanja svetlobe v človekov organizem.

Vas zanima, od kod ime Majnika? Le odpravite se na obisk k Majdi in Katji, ki vam bosta, poleg te, razkrili še kakšno drugo skrivnost iz njunega zeliščnega vrta.

Na turistični domačiji Kalšek – Podkrajšek v Žičah izdelujejo izvirne pletarske izdelke, ki so značilni za območje Dravinjske doline. Njihovi izdelki so izdelani iz vrbovega šibja z obeljenimi vitrami, v pripravo katerih vlagajo veliko truda in dela. Če jih boste obiskali, vam bodo pokazali, kako pletejo vrbovo šibje in izdelujejo izdelke, ki lahko služijo kot uporabni predmeti ali kot spominki. V pletenju se lahko preizkusite tudi sami. Izdelki, kot so košare, koši in opletene steklenice lahko pri njih tudi kupite.

Na domačiji lahko pokusite tudi več vrst domačega vina (modra frankinja, beli pinot, rumeni muškat, sauvignon) in domača žganja (slivovka, hruškovo žganje iz starih sort hrušk, vinsko žganje, borovničevec) ter ob domačem prigrizku uživate in se sprostite v mirnem okolju med vinogradi na pobočju Žičke gorce.

V vasici Žiče stoji več kot 350 let stara »Kokotčeva hiša«, v kateri je nekdaj domoval Dom kulture, danes pa tam obujajo tradicijo umetnostnega kovaštva.

Umetnostno kovaštvo Kokotec je majhno družinsko podjetje, kjer se ukvarjajo z izdelavo kovanih ograj, dvoriščnih vrat, lestencev ter drugih posameznih kovanih elementov. Poleg kovaštva se ukvarjajo tudi z izdelavo glinenih izdelkov s poudarkom na glinenih senčnikih. Sicer pa se med izdelki iz gline najdejo tudi lestenci, svečniki, spominki ter različni izdelki za darila in slavnostne priložnosti.

Potok Žičnica nudi primerne pogoje za pogon žage in mlina, ki sta bila nekoč zelo pomembna.  Na Domačiji Bezenšek se nahajata mlin in žaga, ki spadata med tehnično dediščino.

Mlin v Žičah naj bi deloval že v času kartuzijanov v Žički kartuziji. Od leta 1800 je manjše posestvo z mlinom prehajalo v roke različnih lastnikov, vendar se je kljub temu ohranil, predvsem zidani, debelejši del mlina. Nazadnje je mlin prešel v roke Franca Bezenška, ki je leta 1999 skupaj z družino temeljito obnovil mlin ter naredil vodno kolo iz naravno zvitega lesa.

Poleg mlina boste na Domačiji Bezenšek videli tudi žago venecijanko, ki je bila postavljena 12. avgusta 1858. Lesena stavba z napravo za žaganje lesa (hlodovine) je skozi leta doživela nekaj sprememb in izboljšav. Žago poganja voda, ki priteče na veliko zunanje kolo ter s tem povzroči premikanje žaginega lista – žaganje.